V torek, 21. 5. smo v okolici šole izvedli dobrodelni 8-urni tek podnebne solidarnosti, v okviru katerega smo skupaj pretekli 1705 km. Učenci so pretekli 1430 km, učitelji 141 km (od tega učiteljica Marija 68 km), starši 34 km in ostali 100 km.

Pobudnica in organizatorka učiteljica in ultramaratonka Marija Trontelj je o teku napisala takole:

Še vedno sem pod vtisom pozitivne energije in navdušenja učencev in učiteljev. Izbrala sem traso oz. krog, ki meri točno 1 km. Imamo srečo, da smo lahko tekli po lepi potki v bližini šole, ki je varna, brez prometa in obdana z drevesi, skratka otrokom domače dvorišče.

V pripravo in organizacijo teka sem vložila veliko časa in energije. Vremenska napoved pa je bila ravno za ta dan najslabša v celem tednu. »Kaj pa zdaj, a boste vseeno tekli?« so me mnogi spraševali. Padla je odločitev, da tečemo v vsakem vremenu, saj nismo iz sladkorja.

Prvi častni krog je z mano tekla naša nova maskota čebela, drugega naši gostje v okviru projekta Erasmus+ iz Čiova, tretjega in četrtega pa gostji iz Španije. Medtem se je močno ulilo, tako sem 3 kroge tekla sama. Okrog 11-ih se mi je pridružil učenec iz 4. razreda in z mano tekel en krog, da je spoznal progo, nato pa je pospešil in v svojem tempu suvereno odtekel 20 krogov. Je rekel, da mu je učiteljica dovolila, da namesto likovne in družbe teče z mano. Seveda je bilo to kot magnet za ostale, še posebej 4.b, ki me je ves čas opazoval skozi okno. Prihajali so celi razredi otrok, ki so tekli z mano, nekateri so hodili zadaj, nekateri malo skrajšali krog. Pa nič hudega, glavno je, da so pri tem uživali in vztrajali več krogov.

Kar nisem mogla verjet, da je toliko otrok teklo in da so pri tem uživali, čeprav je vmes deževalo. Ko sem jim povedala, da imam nagrade za tiste, ki bodo pretekli veliko krogov, je učenka 3. razreda rekla: »Saj meni je že to nagrada, da lahko tako tečemo z vami!«

Tako sem imela številno družbo otrok vse do popoldanske malice, ko so jih učiteljice podaljšanega bivanja poklicale v šolo. Medtem se je ponovno močno ulilo. Družbo mi je delala prijateljica, nekaj otrok iz 4.b in učenka 6. razreda. Vsi mi smo v dežju in lužah neizmerno uživali.

Okrog 16-ih pa so začeli prihajati moji tekaški prijatelji iz Team Grmada, starši, vračali so se otroci. Kar naenkrat spet zagledam učenca, ki je že prej pretekel 20 krogov, spet teče v svojem lahkotnem koraku. Vrne se tudi nekaj mojih učencev iz 1.a. Družba tekačev je čedalje večja in pisana. Poleg mojih tekaških prijateljev in sina, še nekaj staršev, vmes pa neumorna učenca 1. razreda, ki narekujeta tempo. Vzdušje je noro, vsi navijajo, mi pa tečemo in nismo nič utrujeni, čeprav je že skoraj konec. Lepo je bilo videti, da so prišli starši in tekli skupaj s svojimi otroki. Kar naenkrat je ostalo le še slabih 5 minut do konca, seveda gremo še zadnji krog, ki je bil najhitrejši.

Z besedami se ne da opisat vse te energije, vzdušja, veselja vseh nas. Vesela sem, da so tudi otroci, starši in sodelavci občutili to evforijo, ji jo lahko doživiš v dolgem množičnem teku. Takoj je prišlo vprašanje oz. prošnja: »To je bilo super, a lahko še kdaj?«

»Seveda lahko, z veseljem!«, sem takoj odgovorila.

Sledila je podelitev številnih nagrad, ki so jih prispevali sponzorji: Olimpijski komite Slovenije, City park, Annapurna Amfibija, Havaianas, Masel, Extremevital, Standupmaratonec, Topatlet.

Na teku sem pa pogrešala učence 8. in 9. razredov. Povedali so mi, da bi sicer radi prišli, a imajo toliko obveznosti in učenja, da ne utegnejo.

Zdaj vemo, da volja za tek je. Vsekakor bomo podoben tek še organizirali.